Gay Christian EuropeLGBT Christian Europe

Pričevanja Homoseksualnih Kristjanov

Davidovo Pričevanje

"Skrivanje, nepriznavanje resnice pred drugimi je veliko zlo, a še hujše zlo je nepriznavanje, zavračanje resnice o sebi pred samim seboj, zavračanje lastne biti, zavračanje sebe! Prepričan sem, da me je Bog ustvaril homoseksualnega, in nepriznavanje legitimnih potreb moje osebe je zavračanje božje stvaritve, ki je sveta, in božje volje v moji osebi.

Od otroških let dalje sem bil vzgajan v pravovernem krščanstvu. Bil sem ponosen slovenski fant in obenem zgleden sin katoliške cerkve. Okrog 13-14. leta sem se prvič zavedel, da sem morda homoseksualec. Na to misel me je privedel eden v tistih časih na to temo redkih člankov v neki slovenski reviji, ki je na dokumentaren način opisoval življenje homoseksualcev.

S 16 leti sem se s podeželja preselil v večje mesto in postal ateist, navdušen nad neomejeno svobodo. Ostal sem humanist. Iskal sem prijateljstvo, ki mi je predstavljalo pot k ljubezni, zaupanju in osebnemu razumevanju... Intimne izkušnje s fanti so bile pri meni zelo redke. Bil sem sramežljiv, neodločen, prestrašen in v zadregi, kako naj svojo željo po ljubezni in intimnosti s pripadniki istega spola izrazim, sporočim drugim.

Z 21 leti sem ponovno začel iskati Boga v neokrnjeni obliki, očiščenega vseh dogem in navlake predsodkov. Zanimali so me predvsem krščanski in drugi mistiki (Meister Eckehart, Angelus Silesius, Jalal al-Din Rumi…). V tistem času so me od vseh zapovedi Svetega Pisma najbolj navdušile in prevzele besede: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. (…) Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. (Mr. 12,30-31). Fasciniralo me je dejstvo, da je Jezus, ki sem ga v tistem času imel zgolj za človeka, a obenem preroka, postavil na najvišje mesto edino čisto ljubezen! Zaradi tega sem ga visoko cenil že v času, ko sem bil še ateist. Kljub temu sem se udeležil uvajanja v krščansko meditacijo. Te besede sem si vzel za mantro, za svoj predmet kontemplacije. Razmišljal sem takole: tudi če Bog ne obstaja, verjamem v ljubezen, in – Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. (1 Jn 4,16b).

V tistem času sem se intenzivno ukvarjal s hatha jogo, s telesno disciplino, z asanami (različnimi položaji telesa), pranajamo (dihalnimi vajami) in meditacijo. Redna vadba me je ohranjala v fizični in psihični kondiciji, me vzgajala v samodisciplini, predvsem pa mi je vračala ranjeno samozavest zaradi skrbno prikrivane zavesti, da sem homoseksualec v družbi, ki tega ne sprejema. Zdelo se mi je, da sem edini homoseksualec na svetu in da so vsi drugi heteroseksualni. – Večinoma so se vsi ljudje, ki sem jih takrat poznal, obnašali kot heteroseksualci, in fantje so se širokoustili s svojimi podvigi pri dekletih in ženskah…

Med teoretičnimi razlagami Patandžalijeve Jogasutre (Patanjali: Yoga-sutras) sem naletel na nekaj, kar me je praktično, brez prisile in vsiljevanja, brez zapletene filozofske teorije ali teologije na enostaven način približalo Bogu: Jogi lahko izvaja jogo z namenom, da poveča svojo moč, vzdržljivost, samozavest in se izpopolnjuje za lastno korist, veselje, zadovoljstvo... Po drugi strani pa lahko svoj trud, svoje vaje, svojo disciplino posveti in izvaja ne le izključno za svoje sebične namene, ampak tudi v čast svojemu Bogu... Odločil sem se za to drugo varianto, za poskus, da svoj trening in svoje jogijske dosežke posvetim svojemu Bogu – kot lahko danes tu in tam vidimo kakšnega nogometaša, kako pred tekmo – javno pred vsemi – poklekne na nogometni teren in se prekriža. Ta poskus me nič ne stane, ne zahteva nobenih obredov, zadostuje le misel, da se ob vadbi prepuščam neki višji sili. Če Bog obstaja, se mi bo gotovo tudi razodel. In res, od takrat naprej sem začutil, da me Bog čudežno spremlja na mojih poteh življenja in mi čudežno pomaga v mojih potrebah...

Ne bom se čudil, če bo kdo ob prebiranju teh vrstic posumil, da takšno zagnano ukvarjanje z jogo in meditacijo pri mladem človeku gotovo predstavlja obupen napor, da svojo pozornost in misli preusmeri z nekega bolečega in vznemirljivega področja, s področja intime, ljubezni in spolnosti, na neko nevtralno, varnejše področje. Kdor bo tako razmišljal, bo razmišljal pravilno. Res je, da si nisem hotel priznati nečesa v sebi, nisem se hotel zavestno ukvarjati s tem problemom – kajti, preveč boli! Vnemar sem namreč puščal kočljivo vprašanje, kako je in kako bo z mojim intimnim življenjem, z mojo spolno orientacijo. Ali sploh nameravam, in kaj nameravam ukreniti glede tega? Razmišljanje o tem je bilo zame tabu tema, nekaj o čemer se ne sme razmišljati, kaj šele govoriti! Po drugi strani pa so me ob vsaki priliki spopadale grešne misli na intimnost s pripadniki istega spola. Dejstvo je, da sem v prelomnem obdobju prehoda iz mladosti v zrelost doživel neko zelo negativno homoseksualno izkušnjo, ki me je za polovico mojega nadaljnjega življenja odvrnila od kakršnihkoli poskusov vzpostaviti prijateljski in/ali intimni odnos z moškim. To doživetje nekje iz sredine 20. let mojega življenja sem želel čim prej pozabiti, pokopati čim globlje vase. Dejstvo je, da sem po tem dogodku najprej pobegnil iz mesta, kjer sem doživel to neprijetno izkušnjo, nato pa za nekaj časa odšel v tujino. Sklenil sem, da se ne bom nikoli vrnil. Ko pa sem se po šestih mesecih kljub vsemu vrnil, se je moja situacija nenadoma zbistrila in zjasnila. Razmišljanje o svoji spolni orientaciji sem sicer začasno prestavil na stranski tir, a sem se namesto tega intenzivno posvetil molitvi, študiju in delu, kar me je rešilo depresije in notranjega nemira. Končno mi je uspelo pomiriti se, se zbrati, disciplinirati, in uspešno diplomirati.

Postal sem goreč kristjan, nestrpen do ateistov, liberalnih kristjanov in liberalno usmerjenih katoliških duhovnikov. Privlačilo me je onstransko, zanimala so me videnja in prikazovanja… Zaradi občasnih napadov občutkov grešnosti sem hodil k spovedi vsak teden, včasih celo večkrat na dan…

Zgodilo se je, da sem čisto slučajno, mimogrede, spoznal precej mlajše dekle, ki se je bilo takoj pripravljeno resno pogovarjati z menoj, me vzeti resno, se zanimati zame, kar se mi ni zgodilo še nikoli do tedaj. V hipu sva se sporazumela in postala zaupna prijatelja, se vzljubila, začela hoditi skupaj in se iskreno in zavzeto pogovarjati o vsem mogočem, predvsem pa o najinih življenjskih, ljubezenskih in duhovnih problemih. Temu dekletu se imam zahvaliti, da sem postal bolj življenjski, da se je vsaj deloma sprostil moj togi, neživljenjski odnos do lastnega telesa in spolnosti. Najbolj pa sem ji hvaležen za iskrene pogovore in debate, v katerih mi je pomagala potegniti iz pozabe v svetlobo zavesti spomin na mojo prvo homoseksualno izkušnjo, na katero sem bil dotlej docela pozabil! Pod vplivom moje iskrene krščanske gorečnosti se je tudi sama spreobrnila, postala kristjanka, in z mano zaživela pristno prijateljsko življenje, katerega del so bile tudi vsakdanje nežnosti, vključno s poljubi in objemi… Ko sem ji predlagal, da se poročiva, je odgovorila, da še ni razmišljala o tem, in da se ji zdi, da še ni pripravljena na to… V življenju dveh, ki se ljubita kot prijatelja, je vse lepo in prav, ko gre vse kot po maslu. Ko pa nastopijo prvi resnejši problemi, se pokaže, koliko je v resnici zrela in močna njuna ljubezen. Tako se je zgodilo, da sva se razšla zaradi nekega malenkostnega besednega prepira… Takrat sem prvič začutil, da je z odhodom ljubljenega bitja iz mojega življenja umrl del mene samega… A v vsakem zlu je tudi kanček dobrega, kajti brez njenega odhoda morda nikoli ne bi spoznal svoje prave narave, narave homoseksualca…V tem grenkem trpljenju zaradi izgube ljubljenega bitja sem si hotel z nekim hrabrim dejanjem dokazati, da sem kljub vsemu junak, in da sem si sposoben takoj najti drugo dekle. Res sem ga našel, in se z njim kmalu zatem tudi poročil. Pred najino poroko sem vprašal svojega duhovnega vodnika, kaj naj storim, ker do tega drugega dekleta ne čutim kakšne posebne čustvene ali spolne privlačnosti. Enostavno mi je bila všeč kot prijateljica. Vprašal me je, ali ona ljubi mene, in ali se želi poročiti z menoj, in na oboje sem mu odgovoril pritrdilno. Svetoval mi je, naj se kar poročim z njo. Dejal je: Za poroko ni nujna zaljubljenost – prijateljstvo med vama pa bo zagotovo sčasoma preraslo v pravo ljubezen. Poročil sem se, a ta duhovnikova napoved se pri meni žal ni uresničila! Žena me je, hvala Bogu, ljubila, in Bog nama je na najino veliko veselje in radost podaril dva otroka – zdaj sta že skoraj odrasla.

Svoji bodoči ženi sem pred poroko jasno povedal, da sem v mladosti imel homoseksualne želje in izkušnje, vendar ji to takrat ni bilo pomembno. Menila je, da bo heteroseksualna privlačnost med nama močnejša… Izkazalo se je drugače. Moja ljubezen do življenjske družice v najinem zakonu žal ni rasla, pač pa sem moral najprej samemu sebi in nato tudi njej priznati, da so moje homoseksualne težnje in želje močnejše od moje ljubezni do nje... Kruta resnica, vendar po moje vseeno boljša, kot lepa laž! Po začetnih konfliktih med nama in razmišljanju o ločitvi se zdaj (imam jih nekaj čez 50) najina situacija počasi umirja, in vedno bolj se privajava na to, da živiva kot brat in sestra. Skupaj vztrajava predvsem zaradi otrok.

In moje krščanstvo? Veliko mi pomenijo molitev, posvečevanje vsakega dneva božji previdnosti, prebiranje in meditacija Svetega Pisma, duhovnih knjig in literature, obiskovanje nedeljske maše v župnijski cerkvi, čeprav zaradi mirne vesti raje ne prejemam obhajila v zakramentalni obliki. Vsak večer molim za svojo družino kot tudi za vse svoje moške prijatelje, pa tudi prijateljice. Eni in druge me zvesto spremljajo na moji življenjski poti. Veliko mi pomeni dopisovanje in pogovor z vsemi, ki čutijo enako in ki so se znašli v podobni situaciji – o naših problemih in dosežkih, o poteh in stranpoteh našega iskanja, naših ljubezni…

Vesel bom, če bo to moje pričevanje vzpodbudilo tudi druge krščanske geje, lezbijke in biseksualce, kot tudi ostale, ki se zanimajo za krščanstvo, da se oglasijo s svojimi izkušnjami in problemi in predlogi. Vsem želim srečo, mir in božji blagoslov!"

~ David, Slovenija

Terms of Use | Privacy Policy